Naslov Fenomenološki poskus rekonstrukcije nas sooči z glavnim vprašanjem dela, vprašanjem o nedomačnosti sveta. Vprašanje se do skrajnosti zaostri in nas postavi pred izbiro: po Heglu sta načelno možni dve poti, epigonska ali uporniška. Upor pa je dvojen: upor proti filozofiji in upor proti identiteti mišljenja in biti, iz tega izhaja obup nad filozofijo. Obema je skupno, da se ne moreta »potolažiti, da je človek prisiljen pritrditi neki biti, ki je ni ustvaril in mu je po bistvu tuja«. Od Parmenida do Kanta je veljalo, da je misliti in biti isto, iz česar je izhajala predstava o vnaprej postavljeni harmoniji med človekom in svetom. Ko se je Descartes spraševal o resničnosti, si je odgovoril popolnoma tradicionalno: »Mislim, torej sem.« Kant je bil prvi, ki je zrušil enotnost mi-šljenja in biti, ohranil pa je pojem biti, ki je dana vnaprej in katere zakonom vsi podlegamo. S tem je z do tedaj nedoseženo jasnostjo uresničil humanistični ideal »homo mensura«, hkrati pa je človeka ponižal v sužnja biti. Husserl je skušal ta problem rešiti z opisom zavesti, v katerega bi zajel vse posamezne stvari kot vsebine poljubnih aktov zavesti. Trdil je, da je tako sposoben ponovno zgraditi razbiti svet. Ta misel se ne razlikuje od misli Pica della Mirandole, da je človek dolžan ustvariti samega sebe. Avtorica tako popolnoma pravilno zapiše, da je Husserlova fenomenologija najbolj samosvoj in najmodernejši poskus utemeljitve humanizma. Tako kot v renesančnem humanizmu se tudi tu izkaže, da ima humanizem svojo temno plat tragičnosti in nemoči izolirane človeške osebnosti. Prvo poglavje nam tako predstavi glavna vprašanja knjige, hkrati pa tudi postavi temelj za razumevanje predzadnjega poglavja, posvečenega Heideggru.