Rodil se je leta 1905 v Parizu, filozofijo pa študiral v Heidelbergu. Srečeval se je z Maxom Webrom, Thomasom Mannom ("bil je velik pisatelj, kot osebnost pa ga nisem maral, njegova sinova, moja prijatelja, sta zaradi njegovega samoljublja zelo trpela"), bil je sošolec Hannah Arendt ("bila je pametna, a nič kaj lepa, žal mi je, ampak, ko si mlad, je to pomembno"), študent Karla Jaspersa in Martina Heideggra. V začetku tridesetih let je kot strokovnjak za srednjeveško književnost napisal študijo o Mojstru Eckhartu, v kateri je razkrinkal tedanjo dnevni politiki podrejeno "tezo", da predstavlja Eckhartova misel esenco nacionalsocialističnega duha; nasprotno, opozoril je na Mojstrovo navdihovanje pri arabskih in židovskih mislecih. To ga je kot Žida seveda spravilo v dvojno nevarnost. Leta 1933 je po srečnem naključju uspel oditi v Veliko Britanijo. Še prej je poslušal znameniti Heideggrov nagovor študentom, v katerem je, kot se spominja Klibansky, pozval h opustitvi vseh krščanskih in humanističnih idealov, ki da človeka le slabijo, prvič v zgodovini pa je tudi nek filozof izenačil bit s človekom, ki je utelešal oblast, s Hitlerjem.