Komur "nese" spomin v zgodnja osemdeseta leta, se bo spomnil, da je eden prvih vsesplošnih napadov na enostrankarski socialistični sistem v slovenskem družboslovju potekal prav na področju šolstva, pedagogike in njenega koncepta ter subjekta. Poenostavljeno rečeno, takratna kritika usmerjenega izobraževanja je skušala problematizirati koncept (družbenega, šolskega itd.) celostnega subjekta in ga nadomeščati s kategorijo partikularnega državljana kot udeleženca pluralne družbe. Koncept celovitega subjekta, celovite osebnosti, vsestransko razvite osebnosti (t.i. VRO) ali - najpogosteje - "vsestransko celovite osebnosti", se je v vsakem totalitarnem, tudi v komunističnem konceptu šole prodajal kot "obče humanistični ideal". Razlika med realno-komunističnim, samoupravno-socialističnim na eni strani in katoliško-cerkvenim konceptom na drugi strani je zgolj vprašanje umestitve utopije, nikakor pa ni razlike v konceptualizaciji kot taki, ter tudi ne v sklicevanju na izvore. Oboji se tako samoumevno sklicujejo na antično dediščino civilizacije in lastnega vrednostnega in ideološkega zora. Kaj je tako privlačno na "himerično protejski osebnosti" - kot jo je označil eden od udeležencev kolokvija, na katerem se je potopil mit socialistične šole in njenega subjekta kot vsestransko celovite osebnosti - da hkrati dobro služi tako robustnim komunističnim kot cerkvenim predstavam šolskih idealov? Tisto, kar ponuja antična odslikava, je osebnost kot harmonična, nekonfliktna celovitost, ki se predstavlja nasproti liberalni podobi osebnosti, ki je notranje razpeta, necela, neharmonična, partikularna, a hkrati neizmerno subverzivna in nepredvidljiva, tako rekoč "freudovska". In vsak graditelj total(itar)ne družbe si na moč želi predvsem prvih - celostnih, a hkrati razsrediščenih ljudi.