V obdobju renesanse sta v Italiji vzporedno obstajala idealistični humanizem, ki se je hranil iz ponovno odkrite antike, in neusmiljen boj za moč in oblast. Mecenstvo, kakršnega svet ni poznal že od časa Avgustove vladavine, je hkrati spodbujalo razvoj umetnosti in znanosti. Srednjeveško pojmovanje sveta se je začelo krhati spričo novih spoznanj. Kultura je zorela, morala je propadala. Kreativnost je cvetela v močvirju dekadence, kar je bilo očitno tudi v Ferrari, kjer je vladala rodbina Este. Na eni strani je bil bleščeč dvor, ki je podpiral slikarsko šolo v Ferrari in gostil pestnike kot so Ariosto, Tasso ter Petrarca; na drugi strani mračna palača, kjer so kovali zarote, tekmece pa zapirali v ječe, če jih niso kar zastrupili ali zabodli. Med humanističnimi ideali in kruto dejanskostjo vsakdanjega življenja je vladalo nespravljivo nasprotje.