O občutju, ki je to spremembo spremljalo, je Marini povedal: »Če se ozrete po mojih kipih jezdeca iz zadnjih dvanajstih let, kot so po vrsti nastajali, boste opazili, da je panika živali vseskozi naraščala, a žival je okamenela od groze; namesto da bi planila kvišku ter se pognala v beg, je obstala kot vkopana. To je zato, ker verjamem, da se bližamo koncu sveta. V vsakem liku sem si prizadeval izraziti strah in obup, ki se poglabljata. S tem poskušam simbolizirati zadnjo stopnjo umirjajočega se mita o posamezniku, zmagoslavnem junaku, o humanističnem idealu krepostnega človeka.«