Če izpustimo tiste uboge človeške pare, ki se kljub temu, da jim je malo mar za mrakobne usode kosovskih beguncev, te dni pred televizorji pridušajo, da bi Nato moral še bolj udariti po Srbiji in Srbih, je med ljudmi mogoče zaslediti predvsem občutek zaskrbljenosti. In ta skrb ne raste zgolj iz nelagodja, ki ga povzroča vsakodnevno grmenje letal s smrtonosnim tovorom, ampak tudi iz vse pogosteje zastavljenega vprašanja, kam vse to v resnici vodi. Koga, razen samega sebe, v tej brezupni akciji sploh še ščiti Nato? Medtem ko pod bombami, ki že mesec dni padajo na jugoslovanska mesta pod avro humanističnih idealov, umirajo otroci, begunci, neoboroženi moški in ženske, se krepi oblast srbskega predsednika in njegovega lobija. Ko so 24. marca to hladnovojno mašinerijo, ki si mora po padcu berlinskega zidu kar naprej izmišljevati razloge za svoj obstoj, pognali proti Jugoslaviji, so rekli, da morajo preprečiti humanitarno katastrofo na Kosovu in Miloševiću onemogočiti izvoz vojne k že tako frenetičnim sosedom, v Albanijo in Makedonijo. Ampak namesto po jugoslovanskih tankih v Prištini so udarili po mostovih v Novem Sadu. Ker so ti mostovi že česa krivi, so nam takoj razložili slovenski vojaški analitiki. Ker je življenje enega boya vredno več od življenja tisoč Jugoslovanov, je rekel francoski zgodovinar Pierre Vidal Naquet, ki vidi zgolj v letalskem napadu, brez posega kopenske vojske, izmikanje odgovornosti, ki se ji edina velesila na svetu ne bi smela izogniti. Namesto da bi ogrozili režim Slobodana Miloševića, so spodnesli opozicijsko črnogorsko vlado, usodno postavili Srbijo in Albanijo drugo proti drugi in do skrajnosti zaostrili razmere v Makedoniji. Že samo to, brez milijona kosovskih beguncev, ki nimajo kam iti, je preveč za mesec dni trajajočo "kirurško operacijo". Da o zloveščih političnih retorikah, ki namesto sanj o skupni prihodnosti in usodni povezanosti človeštva pod militantnim duhovnim okriljem te vojne v Evropo spet tihotapijo podobo črno-belega sveta, civiliziranega zahoda in barbarskega vzhoda, sploh ne govorimo. Tudi tu, kjer se proti vojni borijo samo turistične agencije, so stari manihejci dobili nov zalet. Pred dnevi se je, denimo, nekaterim slovenskim poslancem zdelo nadvse sumljivo, da je zakon o tujcih, ki bi ga država morala imeti že zdavnaj, prišel v parlamentarne klopi "prav zdaj, ko ves svet obračunava z njimi". In "njim", so nas poučevali, ki so si drznili v Ljubljani javno povzdigniti glas proti vojni, pač ne bi smeli z nobenim zakonom priznati, da so ljudje. Če je preteklih 50 let prav vsaka politična kreatura lahko zatrla sleherno civilno iniciativo z bebastim argumentom, da gre za nedopusten uvoz idej z zahoda, bomo očitno morali naslednjih 50 let prenašati borce proti uvozu idej z vzhoda. Tega, da zaradi političnih umov takega formata danes Nato lahko sesuva Jugoslavijo, pa tako "njihovi" kot tudi v "moji" deželi noče nihče slišati.