obdobje, Levitan – zrcalo represivnega sistema v takratnih socialističnih zaporih, Igra s hudičevim repom razčlenjuje razmerja v odblesku seksualne revolucije in Apokalipsa vsakdanjosti – v katerem z ugašanjem spolne sle ugaša tudi volja do moči. Prav tu, se spominja njegov sin Dim, je oče morda prvič zares obstal pred praznim listom papirja. Kljub njegovi dobesedno eruptivni kreativni sili, ki ga je silila, da nenehno piše, se je med pisanju Apokalipse znašel v trenutku, ko se je zazdelo, da se je izpisal. »Spomnim se, kako nesrečen je bil.« Rojen v Avstro-Ogrski, je pri dveh letih izgubil očeta oficirja, ki je padel na ruski fronti; otroštvo preživel v Kraljevini SHS, med policami, obloženimi s knjigami največje zasebne knjižnice v Ljubljani, njegovega očima, profesorja germanistike Adolfa Robide. Ta je takoj zaznal nadarjenost posinovljenca in mu še kot dečku naredil urnik: vsak dan ura angleščine, francoščine, nemščine, kar je bila osnova za njegovo poliglotstvo: jezike je govoril popolnoma tekoče; kasneje se je naučil še italijansko, špansko, rusko, se lotil starogrščine in kasneje celo kitajščine, da je prevedel poezijo Mao Zedonga. Že kot mulc je pisal zgodbe o vojnah in jih šival v zvežčiče. Po ponovni izgubi očetovskega lika se je pri štirinajstih še bolj vrgel v šport, bil je skavt, hribolazec, hotel je postati oficir, se včlanil v levo krilo Sokolov, pozimi učil smučanje, poleti plavanje, že takrat se je zaljubil v boks, ki je kasneje postal strast in filozofija življenja. Bral je filozofe, evropske in vzhodnjaške, rusko, francosko, angleško literaturo in bil (o tem mnogi njegovi sodobniki) eden najbolj izobraženih Slovencev, ki ni bil na tekočem samo z modernimi literarnimi tokovi, ampak je bil suveren sogovornik tako na področju humanističnih znanosti, sploh filozofije in psihologije, kot matematike ali fizike. Tudi sam se je dobro zavedal zgodnjih literarnih vplivov, ki so oblikovali njegov pogled na svet: romantičnost, uporništvo titanistično-byronskega tipa, pa duh skavtizma in Divjega zahoda, Don Juana in Casanove, celo »satanizem«, kot pravi sam, »kar se je razvilo v slog, ki mu ni manjkalo slavohlepja in napuha nietzschejanskega nadčloveka«. Dogodek, ki je gotovo vplival na njegovo nenehno begavost in nemir v življenju in literaturi, je nenameren uboj prijatelja, zaradi katerega je leta 1932 v časopisnih člankih postal nekakšen romantični junak, boem in pustolovec. Zdi se kot zgodba o Kajnu in Abelu: dva prijatelja, ki ju poleg vsega druži »sveta stvar« literatura. Prvi malo starejši, mirnejši, sanjaški; mlajši – Zupan, drzni postavljač, ki je živel za romantične prigode merjenja moči. Povod, morda gimnazijka, ki sedi za klavirjem in poje, medtem ko se mladeniča motata okrog nje – in mlajši, drznejši čuti potrebo, da se postavi pred njo z rusko ruleto. Samokres sproži, najprej v svojo, nato še v prijateljevo glavo, prepričan, da samokres ne bo deloval. Policija je verzijo sprejela in Zupan je bil oproščen krivde. Zmes krivde, bolečine