da je navidezna nelogičnost mitske pripovedi znak njene lastne logike. »Mit je zanka v pajkovi mreži in ne slovarski članek.«63 Je simbol, s pomočjo katerega se družba misli in iz katerega v starih civilizacijah izhajajo morala, obredi, celo sama ekonomija. Mitologija ločuje carstvo nezavednih idej od carstva delujočih idej, se istoveti s simbolnim sistemom, ki omogoča komunikacijo in nas spravlja v skladje z oblikami dejavnosti, ki so hkrati druge in naše. Proti Lévy-Bruhlu je bilo treba uveljaviti enako samovoljni izvor razuma v najstarejših družbah in v oblikah, ki so veljale za krive znanosti in filozofije.64 Lévi-Straussovo podjetje je že od vsega začetka v tem, da bi raziskal delovanje človekovega duha in spodbujal k dokazovanju, da miti, ki so nastali v Grčiji dve tisočletji pred ameriškimi, ravno tako ustvarjajo podobo sveta, ki je sicer že vpisana v arhitekturo duha. Leta 1955 se hipoteza izrazi v trditvi: »Mit je govorica.« Ta kratek stavek iz Strukturalne antropologije65 se brž ujame v mrežo sogovorcev, mrežo, ki se je že nekaj let predtem izoblikovala okrog lingvistike, edine zares splošne humanistične znanosti.66 Semiotično podjetje, usmerjeno k narativni gramatiki, pospeši poenotenje mitologije, v kateri A. J. Greimas prepozna »naravno metagovorico«,67 tj. govorico, katere mnogovrstni drugotni pomeni, imenovani »mitemi«, se strukturirajo z uporabo že obstoječega človeškega jezika. Že leta 1966 se pojavi prvi osnutek naratologije, ki mit opredeljuje kot posebno pripovedno zvrst, katere pripovedne enote je mogoče odkriti ob ponovnem pregledu raziskav Vladimirja Proppa o strukturi ljudske pravljice.68 Propp je namreč prepričan, da lahko