Ali ni vsa grobost našega stoletja zbrana v tem, da so razne znanosti, filozofije, ideologije in socialne doktrine neprestano producirale svoje specifične posnetke človekove notranje in zunanje resničnosti in se na račun resničnih človeških življenj neizprosno bojevale za prevlado vsakokratnega lastnega posnetka, lastne podobe? Šele iluzija naravoslovnih in humanističnih ved, da je mogoče človeka razložiti, ga znanstveno definirati in tako narediti prozornega in odprtega za vsakršno manipulacijo, je zle moči dokončno legitimirala, da pri uveljavljanju svoje «resnice” o človeku ne vprašajo za ceno in so zanjo pripravljene žrtvovati tudi tistega človeka samega, za katerega menijo, da so ga sposobne razložiti in upodobiti. Nič namreč ne izroča človeka tako neizprosno njegovim preganjalcem, mučiteljem in eksekutorjem, kakor prav iluzorna doktrina, da je mogoče človeka znanstveno razložiti. Prav tako pa nič človeka bolj ne varuje pred vsakršno manipulacijo in nasilnim vdiranjem v njegov osebni in zasebni svet, kakor spoznanje, kako je v osnovi nerazložljiv in nedoločljiv. Jezusov «Ne sodite!” je filozofsko do konca utemeljen prav v spoznanju, da človeka ni mogoče spoznati in razložiti, torej tudi ne obsoditi.