Ne samo raziskovalno, temveč vsakršno sistematično obravnavanje literature je dolgo časa potekalo po zgodovinsko-razvojnem miselnem vzorcu; literarna zgodovina je torej veljala za temeljni modus znanstvenega obravnavanja literature in teorija ji je bila kvečjemu dopolnilo. Sredi 20. stoletja pa se je začela dotlej samoumevna nadvlada zgodovinske perspektive tudi na Slovenskem krhati in hkrati s tem je naraščal pomen teoretičnih pogledov, ki so se na mnogih področjih literarne vede (in sploh humanističnih ved) drugje po svetu uveljavljali že dosti prej. Med glavnimi razlogi za vzpon teorije so bili obča kriza zgodovinskega mišljenja in nastopi novih idejno-teoretičnih oziroma metodoloških smeri in šol, ki se med seboj močno razlikujejo, mnogim pa je skupno to, da so odrekale pomen zgodovinsko-razvojnim vidikom. Vendar v literarni vedi na Slovenskem ahistorična stališča niso nikdar dosegla popolne nadvlade, temveč so se družila s historičnimi v različne spoje. Razmah teoretičnih sestavin je opaziti v vseh literarnovednih disciplinah, najbolj pa je izražen v primerjalni književnosti, tudi zato, ker je literarna teorija na univerzi institucionalno povezana z njo. Ob medsebojnih vplivih teorije in zgodovine je bilo v zadnjih treh ali štirih desetletjih marsikaj storjenega za izpopolnjevanje metodološkega instrumentarija in postopkov literarne zgodovine in še več za temeljitejše, teoretično podprto poznavanje literarnozgodovinskih dob, smeri in gibanj.