Spomladi letos je Romano Prodi, kmalu potem, ko smo od papeža slišali, da je krščanstvo cement Evrope, iniciiral delo takoimenovane refleksijske skupine, ki bi naj premislila "duhovno in kulturno razsežnost Evrope". Izhodiščna ideja je iskanje skupne evropske identitete in skupnih evropskih vrednot, na katerih bi naj temeljile politične strukture bodoče, razširjene Unije. Skupina se je letos spomladi že sestajala pod okriljem Inštituta za humanistične vede na Dunaju, v njej pa je deset intelektualncev in politikov, od Simone Veil, Michela Rocarda, Kurta Biedenkopfa do Arpada Göncza, Bronislawa Geremeka, Johna Graya itd. Ena od prvih ugotovitev skupine je bila, da bodo med starimi in novimi članicami še desetletja vladale velike ekonomske in socialne razlike in da so ta nesorazmerja velika nevarnost za združeno Evropo. Kako torej premostiti grozeči prepad? Odgovor je specifična evropska solidarnost kot vrednota, ki je menda globoko zakoreninjena v evropski zgodovini. A medtem ko eni vidijo solidarnost kot politično vrednoto, kot tradicijo sposobnosti obvladovanja neenakosti, pa drugi, in zdi se, da so ti v večini, vidijo to tradicijo kot kulturno vrednoto in dobrino, ki jo je mogoče umestiti v kontekst razprave o razlikah med evropsko in ameriško "kulturo". Tako denimo Kurt Bidenkopf vidi evropsko socialno listino in listino pravic kot nekaj, kar je zagledano v preteklost in ne v prihodnost, saj se Listina pravic po njegovem preveč ukvarja s socialnimi zakoni in po njegovem bodo tovrstne "pravice" ohranjale bolj status quo kot pa razvijale "prihodnost Evrope". Skratka, ne-reakcionarna evropska ustava bi morala bolj kot iz političnih razlik izhajati iz razprave o skupnih kulturnih in moralnih predpostavkah, ki da vežejo Evropo skupaj.