Kot lahko povzamemo iz sklepa knjige, je njeno izhodišče vprašanje o reprezentaciji totalitete. Zahteva po mišljenju totalitete, piše avtor v uvodu, izhaja iz naše nezmožnosti, da bi v izkustvu zajeli celoto sveta. »Totaliteta ... ni celota sveta, temveč rezultat konstrukcije, ki našemu ... spoznavanju omogoča povezavo v neko širšo enotnost.« Totalitete, tako Ženko, ni mogoče v splošnem opredeliti, razumeti jo je mogoče samo v kontekstu določene filozofije, v njej je namreč vedno nekaj subjektivnega. Lyotard, Jameson in Welsch, trije ključni filozofi konca 20. stoletja, se v osnovi ne strinjajo glede vprašanja totalitete. Jameson zahteva totalizirajoč pogled na družbo, Lyotard je goreč nasprotnik vseh oblik totalitete, Welsch pa je zagovornik odprte oblike totalitete. Ernest Ženko - docent za estetiko in filozofijo kulture na Fakulteti za humanistične študije Koper - v uvodu zastavi problem skozi pregled zgodovine mišljenja o totaliteti, od Talesa in Anaksimandra kot prvih mislecev totalitete, s posebnim poudarkom na Heglu, ki je k filozofiji totalitete prispeval največ. Po mnenju Aleša Erjavca, pisca predgovora v knjigo, je Ženkovo delo »zanimivo in koristno branje za vsakogar, ki ga zanimajo sodobna vprašanja filozofije, kulture in umetnosti«. B. L.