Praksa sodobnega človeka gre v drugo smer. Vedno manj se je zmožen soočati s samim seboj, vedno manj je vajen tistega notranjega boja s samim seboj, v katerem je preraščal sam sebe, se spreminjal, rasel in postajal vedno bolj kulturno bitje. Vedno bolj ve o sebi le tisto, kar spozna o sebi od zunaj. Zato tudi umetnost ni več izražanje njegovih notranjih videnj, ampak se kaže v performansih, v slepem iskanju zunanjih dosežkov. Ta prehod od humanistične, personalistične kulture v sociologistično, kolektivistično kulturo je povezan z izgubljanjem občutka za temeljne humanistične vrednote. Izgubljanje tega občutka, tj. rastoči ne-občutek za vrednote, odpira pot novi ne-kulturi, novemu barbarstvu. Takšno sodobno barbarstvo se uteleša v pravici do žaljenja in sprevračanja tistega, kar je doslej veljalo za najsvetejše, najlepše, za najbolj resnično. In to dobiva tudi čisto uradno ime: umetniški performans.