Vseeno v teh Havlovih dramah ne gre za oris etičnega nasprotja med disidentskim položajem intelektualca, zavezanega humanističnim vrednotam, in strahopetnim upogibanjem hrbta pred sistemom. Posameznik je v njih politična žival le na površini, pod njo pa se tudi v aktualni uprizoritvi razpira predvsem posluh za človeško razsežnost oseb, ki skušajo zgolj preživeti v težavnem okolju in obenem ohraniti košček samih sebe. Tako je Sladar morda sprva videti kot groteskna karikatura, ošabna rigajoča zguba kalnega, dementnega pogleda, ki se naceja s pivom lastnega podjetja in izživlja nad podrejenimi, toda Gregor Geč mu v svoji izvrstni, z ekspresivno telesno govorico zaznamovani igralski kreaciji, pretehtano nihajoči med bolestno razčustvovanostjo in hipno razdražljivostjo, vdahne tudi osorno dobrodušnost in jasno pokaže njegov vdani obup nad zavoženim življenjem. Tudi preračunljivi režimski razumnik Stanek v interpretaciji Vladimira Jurca ni le enoplastna figura, ki bi svoje pragmatično obnašanje pojasnjevala s prozornimi apologetskimi razglabljanji in se hkrati umikala v zasebni svet vrtičkarskih užitkov je tudi (in še bolj) nekdo, ki v tragični razpetosti med zavest o lastni dolžnosti ter skrb za preživetje le s težavo prikriva notranjo živčno stisko, ki prenika izza uglajene, samozavestne fasade.