Avtor se v svojem delu spogleduje s temami, ki smo jih pri njem že vajeni, bodisi v poeziji ali esejih: stalno porajajoča se vprašanja o odnosu človeka do zgodovine in kulturne tradicije, človekova odgovornost za moralno podobo sveta, njegova dolžnost, da obrani humanistične vrednote, ki jih ogrožajo netoleranca, fanatizem, totalitarizem itd. Miłosz je že v esejih pokazal, kako je človek v stoletjih zavrgel teološko vizijo obstoja in ustvaril lasten svet, ki mu vladata racionalizem in laični humanizem. Po Miłoszu naj bi v človeku obstajalo veliko nasprotje med njegovo najglobljo razsežnostjo in absurdno ničnostjo, nekje v tej sredini naj bi stopal pesnik. Zato je logično, da njegova razmišljanja mnogokrat zapadejo v čista, metafizična iskanja, ki se navadno končajo z agnosticizmom. Trditve, ki jih izreka, držijo same po sebi, brez objektivnega, empiričnega dokaza in niso stoodstotno preverljive, a zato jih vsaj prežema skepticizem. To seveda ni očitek, temveč spoznanje, da pesniki iščejo odgovor drugače kot z objektiviziranim razumom. Naloga literature ni v tem, da bi iskala objektivno resnico; treba je poiskati najmanjši drobec, tisto zrno, ki bo s preprostostjo nakazalo možno rešitev. Estetska in moralna funkcija sta v poeziji imanentni, torej naj bi bili vselej prisotni, četudi v diametralnem nasprotju. Miłosz se nenehno sooča s tem izzivom, ko išče odgovor na vprašanje, kakšno funkcijo naj bi imela poezija in tudi literatura nasploh. Problem takšnega iskanja se ponavadi konča klavrno. Tudi zagovorniki teorije, da naj bi literatura zabavala bralca, prej ali slej naletijo na kamen spotike, ko spoznajo, da ljudi zabavajo različne stvari. Tako je tudi z Miłoszevo moralno dolžnostjo - je izrazito subjektivne narave, čeravno skuša zajeti univerzalni logos. Tudi ponekod navzoča ironija, rasna netoleranca, cinizem njegovemu delu ne odvzamejo vrednosti, to je zgolj prijem, ki ga uporablja. Kot pravi v eni od poetičnih skic z naslovom Lirski subjekt: Ko je pesnik spoznal, da v svoji pesmi ne govori on sam, pač pa lirski subjekt, katerega je ustvaril, se je opogumil in premagal svoje pridržke, ki so mu branili izmišljati si. Skliceval se je na drobce svojih doživetij, toda povezoval jih je, da bi napisal arijo, ki jo poje njemu samo nekoliko podobna oseba.