V že omenjeni knjigi spominskih esejev, Skice spominov, je prav gotovo med vodilnimi motivi njegove lirike tudi vedno znova ponavljajoče se vprašanje o lastni eksistenci v svetu sprevrženih in izgubljenih temeljnih vrednot. Pesnik skladno z evropsko intelektualno in humanistično tradicijo, ponuja več odgovorov. Ena od rešitev je zatekanje v spomine na mladost, v klicanje in nagovarjanje mrtvih sorodnikov: očeta, matere, starih staršev, v obnavljanje čutnonazornih kvalitet kmečkih opravil, praznikov, vračanje k čudežu trgatve, stiskanja mošča, vrenja mladega vina, v tihoto in mir mrzlih zimskih pokrajin. To niso tradicionalistični postopki, ki bi razločevali med “minulim” in “dobrim” pa “sedanjim” in “zlim”: Preteklost je smisel in spodbuda za sedanjost. Po drugi strani pa se pesnik kar naprej odpira nemiru, izzivu, notranjemu dialogu, išče nevsakdanje rešitve (kot npr. v zbirki Pacem in terris). V svoji misli in besedi vzpostavlja dvojnost, ki ga veže tako na vse zemsko in na metafiziko; ne zemskemu ne metafizičnemu ne daje prednosti, ko ju tehta na tehtnici svoje življenjske izkušnje. Ta izkušnja je namreč stkana iz toliko različnih, nemara kar nerazumljivo nasprotujočih si sil, da je ni mogoče povsem objeti tudi z razgledišča, ki se mu odpira v zadnjih pesniških zbirkah. To razgledišče je brez dvoma tudi inspiriralo nastenek zbirke spominskih esejev. V eseju Beseda je konj! lahko preberemo tudi naslednjo iztočnico za razmislek o funkciji pesniške besede v posameznikovem življenju: Ko se začenja že vse počasi iztekati, se začne človek vračati po nedoumljivi poti kakor potok od morja nazaj k lastnemu izviru. Kajti kam naj bi se vrnil, če ne k tistemu, kar je bilo že davno, pa je še zmeraj bolj bistro kakor kalna voda ob izlitju v neizmerne oceane. Tretjo možnost ponuja esej Was ist Kunst? (prav tako iz zbirke Skice spominov). To besedilo nas ne preseneti samo s svojo iskrivo domiselnsotjo, marveč predvsem z jasno izraženimi mislimi, da je pač poezija kot umetniško početje take vrste človeška dejavnost, ki ji hladni razum, če je samo razum in nič več, ne more do živega, da pa tudi čustvo, če je samo čustvo, ne more v celoti odkriti njenih - se pravi umetniških - skrivnosti.