s tem pridružil častni družbi Lévi-Straussa, Foucaulta, Barthesa, Bourdieuja in drugih. Tistim, ki smo študirali pri njem, pa je bil Chartier zavzet profesor, ki je redno in prijazno odgovarjal na naša pisma, bedel nad našim raziskovalnim delom in nas spodbujal v kritičnih razpravah po predavanjih in v seminarju. Roger Chartier je eden najboljših učencev annalovskih očetov, ker mu je bil epistemološki premislek o sodobnem zgodovinopisju vedno vsaj enako pomemben kakor zgodovinska erudicija. Prav zaradi teh prispevkov se je v sodobno zgodovinopisje in humanistiko vpisal kot pravi naslednik francoske humanistične tradicije. V slovenščino so bili doslej prevedeni ravno ti krajši epistemološki sestavki po raznih revijah, kar opozarja na precejšen vpliv njegove znanstvene refleksije tudi pri nas.1 Vendar se močna sled francoske tradicije kaže tudi v njegovem neomajnem stališču, da so za preučevanje zgodovine pomembne materialne družbene prakse in da se zgodovinar preprosto ne more zapreti v tekstualne analize. V času idealističnega protiudara v družboslovju in humanistiki se je to stališče pri njem izbrusilo v stanovitnost, v kateri je odsevala zvestoba annalovskemu izročilu. Pri zgodovinarskem delu je namreč Chartier vedno zahteval, da se morajo upoštevati tri razsežnosti zgodovinskih pojavov – materialnost, zgodovinskost in kontekstualnost vsakega zgodovinskega pojava. S tem zlatim pravilom verjetno še danes grmi v predavalnicah nad svojimi študenti in kolegi.