Skratka, vsa skrivnost in demiurška moč je v tehnologiji, ki pa v filmu vendarle ne more shajati vsaj brez minimalne fikcije. Njeni nosilci so - sicer v scenariju Michaela Crichtona - spielbergovski "lovci za izgubljenim zakladom", le da je ta "zaklad" zdaj tornado. To je skupina rockersko odštekanih meteorologov, ki se uživaško podijo za tornadom, da bi vanj izstrelili nekaj kroglic, ki bi odkrile njegovo strukturo in dešifrirale njegovo skrivnostno moč. Naprava s temi kroglicami se imenuje Dorothy, torej tako kot deklica v Čarovniku iz Oza, ki jo je tornado odnesel v sanje in pravljično potovanje. In ves ta film Jana de Bonta in njegove tehnološke armade v bistvu temelji prav na prenosu tega imena od sanjave deklice na "magično" tehnično napravo. "Dorothy" je šifra "nove" filmske izkušnje "magičnega realizma" sintetične podobe. A naj je ta še tako fantastična, se očitno ne more otresti "humanistične tradicije": mar navsezadnje ni tako, da je bil ta tornado z vso tehnološko mašinerijo priklican le zato, da bi znova in definitivno zvezal par, ki se je ločeval? Težava je le ta, da je ta partija zakonskega para videti tako obupno smešna v primeri s fascinacijo specialnih učinkov.