To se zdita dva ključna vidika, zaradi katerih Sokrata postavljamo na začetek evropske filozofske in tudi širše humanistične tradicije. A vendar se nam lahko zdi - iz povsem drugačnih razlogov - to Sokratovo mesto docela neutemeljeno: Sokrat, ki ga poznamo in kot ga tu opisujemo, namreč skoraj v celoti temelji na tistem Sokratu, ki nastopa v Platonovih dialogih. Sokrat sam, kolikor in kot nam je dobro znano iz vseh razpoložljivih virov, ni bil pisec. Od ostalih del o Sokratu kot filozofu - del, ki jih sicer omenjajo antični viri (npr. Aristotel v Poetiki ) - so sicer ohranjena tudi Ksenofonova (Sokratova Apologija, Memorabilia, Simpozij ), vendar veljajo za filozofsko manj tankočutna in zato tudi manj tehtna in zanesljiva. Zgodovinski odnos med Sokratom in Platonom se nam zato lahko pokaže tudi kot obrnjen: Sokrat je bržkone Platonov filozofski oče, zagotovo pa je Platon Sokratov literarni oče. Do katere mere je Platonov Sokrat veren portret zgodovinskega Sokrata, je problem, tradicionalno (a tudi povsem nepreverljivo, se zdi) rešen s pojmovanjem Platonovih zgodnjih dialogov kot 'sokratskih': v teh dialogih naj bi Platon še ne bil samostojen mislec, ampak predvsem zapisovalec takrat še ne tako davnih Sokratovih razgovorov, ki naj bi bili tako predstavljeni le z minimalnimi avtorskimi (Platonovimi) posegi.