5 Negativen dokaz, da ta razlika obstaja, je mogoče posneti kar iz pogostih očitkov, ki jih v imenu »prave, eksaktne« znanosti od časa do časa »znanstveni establishment«, zlasti državni establishment, naslavlja na humanistiko: humanistiki je mogoče očitati, da je v najboljšem primeru zgolj »urejena vsakdanja pamet«, samo na podlagi zdravorazumske, ideološke predstave o humanistični teoriji. Značilno je seveda, da ti očitki izhajajo tudi iz zdravorazumske, neteoretske predstave o teoriji v drugih vrstah znanosti (npr. v fiziki, matematiki ipd.). Ker s takimi stališči zaradi njihovega temeljnega anti-teoretskega stališča ni mogoč teoretski dialog, ideološki dialog pa se na tem področju zadnje čase vse prehitro sprevrže v konfesionalni spopad, pri tem neuspelem soočanju odloča pač le moč, ki je na strani »establishmenta«. Teoretski proizvajalci se v tem položaju navadno zatekajo k raznim vrstam institucionalne gverile in izkoriščajo razne nasprotnikove ideološke predsodke (da naj bi bile naravoslovne in matematične teorije praktično koristne, humanistika pa da naj bi nekako pomagala k narodni stvari). S tem vnašajo moment hipokrizije v samo institucionalno ureditev teoretskega dela in postajajo dejansko ranljivi za institucionalizirano moč, ki jih poslej lahko izsiljuje s kršitvijo pravil. Neadekvatno pravilo se tako legitimira skoz to, da ga obe strani uveljavljata hipokritsko, se pravi, ob vzajemni konivenci kršita. – Kar je tudi lekcija za teorijo institucije: razmerja gospostva, ki jih institucija vzpostavlja, se reproducirajo skoz sokrivdo pri vzajemnem kršenju institucionalnih pravil.