In ko sem v tem časniku videl, da se je po teh letih, odkar smo zapustili zloglasno sintagmo iz vojaške prisege bivše JLA - Ne žaleći ni svoj život! - (pri čemer pa je že sama vsebina žalila življenje) in odkar je slovenska vojska sama prečrtala ta zaničljivi odnos do življenja in ga nadomestila s tehničnim izrazom »prisegam, da bom ubogal povelja nadrejenih«, spet pojavila misel o domovini , ki jo bom branil, če bo treba, tudi za ceno življenja - tokrat s prepričanjem in zadoščenjem, da je to res moja dežela, meni in tebi domača in varna, ki me v sili ne bo zapustila - sem si rekel: Še dobro, da sta to napisala pisatelj in zgodovinar, se pravi človeka iz humanistične stroke, kaj bi šele bilo, če bi imel to v obdelavi komisar Prve čete. Po navadi s cigareto v ustih. Domislica ni seveda nič novega. Poznamo jo od tistega znamenitega vzklika: »To bo nekaj imenitnega, ko bova padla za presvitlega cesarja in njegovo rodbino!« do matere, ki bo v radosti plašno vztrepetala:»Samo, da bi za domovino umrl!« Da ne govorimo o znamenitem stavku iz slovenske mitologije, po katerem ti država sicer ne more dati sreče, lahko pa ti vzame življenje.