Ena od temeljnih značilnosti modernih paternalističnih in avtokratskih družb sta visoko vrednotenje in najvplivnejša funkcija medicinokratskih in drugih tehnokratskih organov. Vsaka kolikor toliko učinkovita avtokratska družbena ureditev je vselej tesno povezana s tehnokracijo. Znanost naj bi v vsakem primeru služila družbi, saj je vendar osnovno orodje človeškega napredka. Vendar je znanost najbolje in na najbolj smotrn način uporabljena samo v primeru, da deluje kot diskurz, v katerem enakovredno in komplementarno delujejo tako naravoslovne kot tudi družboslovne in humanistične stroke. Družba, v kateri se slednjim odvzema pravica do javno relevantnega soodločanja o pogojih družbene stvarnosti, nujno vodi k tehnokraciji. V tem okviru je človek, njegova zunanja in notranja svoboda, ki je v ospredju družboslovja in humanistike, reduciran na vlogo nemočnega in determiniranega kamenčka, izgubljenega v mozaiku koordinat mehanistične, kvantitativno začrtane skupnosti. Takšne družbe in javnosti so namenjene zgolj same sebi. Kot take lahko služijo zgolj kratkovidnim in – v najboljšem primeru – paternalističnim interesom vladajočih.