Kaj se dogaja? »Klasična evforija« poznih osemdesetih je kazala, da so si glede klasične izobrazbe enotni levi in desni; toda minila je skupaj z iluzijami tistih let. Bodimo odkriti: katoliška stran je klasično izobrazbo vzela za svojo, liberalna stran se ji je odrekla, in še bolj tragično: odrekla se ji je javna šola. Morda je zdaj pravi trenutek, da vprašanje klasično-humanističnega izobrazbenega modela postavimo na novo. Ne gre samo za latinščino in grščino. Za latinščino je stroka doslej naredila veliko; če upoštevamo, da je od vseh držav socialističnega vzhoda samo Slovenija klasične jezike skoraj povsem zradirala iz šolskih programov, je sedanja gimnazijska latinščina opazen dosežek. Toda to ni humanistična gimnazija. Od vseh dosedanjih oblik je bila humanistični gimnaziji najbolj podobna klasično-humanistična smer, ki je obstajala na prehodu med usmerjenim izobraževanjem in sedanjo enotno gimnazijo. Sedanji klasični program je ujetnik splošne mature, edini preostali brodolomec. Še vedno je edina alternativa enotni gimnaziji s prevlado naravoslovno-matematičnih predmetov, zato ga tisti, ki jim široka humanistična izobrazba kaj pomeni, hvaležno sprejmejo. Toda v širših plasteh potrošniške družbe humanistična izobrazba ni visoka vrednota. Slabe praktične rešitve v šolskem sistemu sem namenoma prikazal pavšalno in krivično do vseh, ki so si za klasično-humanistično izobraževanje kakorkoli prizadevali. Slabosti sistema so morda predvsem indic širšega kulturnega ozračja. Toda ali nista to dva pogleda na isto zgodbo? Potrošniška družba vidi, da klasični program po milosti ždi v stranski sobi unificirane gimnazije z odkrhnjenim emblemom klasičnosti, z latinščino kot okrasnim atributom nekakšne - če se izrazim v marketinškem žargonu - kulturne odličnosti. Toda merilo tovrstne zunanje odličnosti je trg, in na trgu program kotira nizko. Mainstream poteka drugje.