Kriminologi, ki napadajo tretman, vidijo v tej sovražni ideologiji le medicinske in psihiatrične modele. Nihče od njih se ne ukvarja z izhodišči humanistične psihologije, nihče ne napada Fentona ali Rogersa. Verjetno jim je to področje tuje v več pomenih - bodisi da ga ne poznajo, bodisi da ga ne zmorejo sprejeti. Prav slednja možnost se potrjuje ob ugotovitvah nekaterih kriminologov, da družba izgublja živce. Če Van den Haag pravi, da ni več družbenega poguma za izrekanje smrtne kazni, zaradi česar ostajajo zločini "neporavnani", potem si je v resnici težko predstavljati, kaj bi počel s Fentonovim pristopom k delinkventu. Gre za dva oddaljena svetova. Van den Haagov je podoben Zvonarevičevemu, kjer je treba tiste, ki se prvič pregrešijo, kaznovati tako strogo, da se jim zločin zagnusi (prim. komentar o avtorjevi Socialni psihologiji v "Sklepu"). V obeh (in ne samo v teh dveh) primerih se sproščajo agresivne tendence, ki so lahko predstavljene z bleščečo emocionalno nabito retoriko ali pa opremljene z zapletenimi znanstvenimi argumenti, ki jim večina ni kos.