Abraham Maslow, eden najpomembnejših predstavnikov humanistične psihologije, pravi, da je treba obravnavati tisto, za kar ni prostora v obstoječih sistemih in teorijah: ljubezen, ustvarjalnost, lastno identiteto, vrednote, samoaktualizacijo, rast, razvoj, spontanost, humor. Gre v bistvu za ideje, ki niso omejene le na družino psihologov; gre za manifestacijo nove vseobsežne filozofije življenja, ki zadeva vse družbene institucije in vsa področja človekovega bivanja. Abraham Maslow, Motivacija i ličnost, Beograd, 1982, str. 28, 45–46. Avtor razmišlja o človeški naravi in o pojmovanju normalnosti, in sicer ne v omejenem psihiatričnem smislu, pač pa z vidika človekovega normalnega osebnostnega razvoja. Kje so odgovori na vprašanja »kako sem lahko dober človek«, »kako lahko dobro živim«, »kako sem lahko koristen«, »kako sem lahko srečen«, »kako lahko živim pomirjen sam s seboj«? Odgovori so v telesu. Če nam telo samo govori, kaj potrebuje in kaj zato ceni, in če organizem oboleva ali ugaša, če je za te vrednote prikrajšan, potem nam istočasno tudi sporoča, kaj je zanj dobro. Ibid., str. 308–309.