To je bil tudi eden izmed mojih motivov. Do sogovornikov nisem prišel tako, da bi vnaprej sestavil seznam potencialnih intervjuvancev. Prebiral sem humanistično literaturo, in ko sem naletel na podatke in misli, ki so bili v direktnem nasprotju z etablirano zgodovino, in kolikor je šlo za kredibilne avtorje, se mi je zdel to dober razlog, zakaj z nekom narediti pogovor. S Titovim generalom Velebitom, ki je pripovedoval, kako se je po Titovem ukazu sredi bitke na Neretvi pogajal z Nemci v Zagrebu in se dogovoril o izpustitvi Titove žene Herthe Haas. S psihiatrom Silvinom Eiletzem, ki je bil kot rosno mlad fant domobranec, zaradi česar je potem emigriral v Argentino. Vse življenje ga je zbadalo, da so ga imele komunistične oblasti v Sloveniji za kolaboracionista in izdajalca. Vzel si je čas ter odšel v nemške arhive, v katerih je našel serijo dokumentov, ki so dokazovali, da je bil Lenin, kasnejši vodja iste komunistične revolucije, ki je po vojni domobrance razglasila za kolaboracioniste, na plačilni listi nemškega cesarja. Ni se mi zdel zanimiv zato, da bi pokazal na kakšno posebno zavrženo dejanje povojne vladajoče slovenske elite, ampak zato, da bi osvetlil relativnost koncepta kolaboracije. Igralec Stevo Žigon, ki se je do smrti razglašal za boljševika, je pripovedoval o nadrealizmu druge vojne, ko je imel v fašističnih zaporih dramski recital, na katerem so mu ploskali italijanski karabinjerji.