Tako morajo predstavniki dela mariborske kulture z javnimi akcijami in pritiski preko medijev novi občinski upravi dokazovati, kdo so, kako so in zakaj so. Dialogom se to dogaja po 44 letih izhajanja! Zelo ponižujoč občutek, ki srednje in starejše generacije spomni na polpreteklost mesta, ki intelektualcem in umetnikom večinoma ni bila naklonjena. Maribor je v zadnjem stoletju trikrat izgubil svojo identiteto, najprej po prvi svetovni vojni, in nato po drugi, ko je postal industrijsko središče, ki sta mu način življenja narekovala delavstvo in tehniška inteligenca, kultura pa je težko dihala pod kontrolo partijske polinteligence. Kot neprijazno so mesto občutili številni razumniki, znamenita pa je ostala sintagma legendarnega Bojana Štiha o Mariboru kot »industrijski puščavi«. Odliv humanistične inteligence in umetnikov iz mesta (predvsem v Ljubljano) je bil stalen in ogromen. Tretja izguba mestne identitete se je zgodila na začetku devetdesetih let, ko je po propadu industrije mesto tudi materialno obubožalo in je od Štihove industrijske puščave ostala samo še puščava. Vendar se je zdelo, da se v zadnjem desetletju položaj izboljšuje. Nekatere investicije v kulturi so mesto za ustvarjalce naredile privlačnejše, ustanovitev Filozofske fakultete naj bi okrepila humanistično inteligenco v mestu, odliv ustvarjalcev se je delno zmanjšal, v mestu deluje nekaj vrhunskih umetniških skupin. Občina je celo pripravila mestni kulturni program za obdobje 2007-2011 in zdelo se je, da vendarle bolj načrtno spremlja kulturo. A ves optimizem je še zmeraj na zelo trhlih temeljih, saj številni kulturni programi slonijo na eni sami osebnosti z združevalnimi in organizacijskimi sposobnostmi. Mnogi ustvarjalci in profesorji humanistike se v mesto samo vozijo od drugod in v njem in z njim zares ne živijo. In če pogledam na svojih 25 let v mariborski kulturi, od tega zadnjih 15 v založništvu, moram priznati, da sem vedno z eno nogo stala v Ljubljani, saj s potenciali v samem mestu tako zahtevnih programov ne bi mogli nikoli izpeljati.