Sredi osemdesetih let prebujena civilnodružbeno zavest je tako doživela močan psihološki sunek. Pred majem '88 je ta zavest mobilizirala le različne eskadrone humanistične inteligence, po začetku velike afere pa je zajela tudi ljudstvo, predvsem meščansko in zlasti ljubljansko. Da pride na politični shod v središče mesta 40.000 duš, morata biti izpolnjena dva pogoja: ljudje morajo biti dovolj nezadovoljni in imeti morajo občutek, da gre za skupinski projekt, čeprav njegovi obrisi še niso popolnoma jasni. Afera JBTZ je ponudila oboje. In tako je nastopil trenutek za dolgo zadrževano reakcijo, za javne emocije, za občutek o nujnosti angažmaja, za ulično dogajanje politike. V Ljubljani sicer niso leteli po zraku tlakovci kot v Parizu, tudi ni bilo potrebe, ker ni prišlo do neposredne konfrontacije ne s policijo in ne z vojsko – zato pa je v zraku lebdelo zavezništvo za osvoboditev četverice, vročično pričakovanje sprememb, tovarištvo, ki se je vzpostavljalo že po logiki hkratnega pojavljanja na istem politično označenem mestu (na primer na sumljivo tenkih strehah tistih bednih garaž nasproti kasarne na Roški). Ta stalna in po malem evforična skupnost, ki se je zb(i)rala v času nesreče in je svoje pričakovanje že namakala v obetavno prihodnost – ni mogla biti dosti drugačna kot ona v maju '68, čeprav tisti maj seveda ni dišal po nobenem od evropskih nacionalnih vprašanj.