A zanimivo je, da je »samo« esejistov le malo - sem še najbolj sodita Josip Vidmar in Marjan Rožanc -, zato ni odveč pomisliti, da je esej odtočni kanal za vse, kar ni bilo mogoče povedati z romanom, pesmijo, dramo ali celo literarnovedno raziskavo. Pri Štuhečevi knjigi se najlaže razkrije spoznanje, da danes literarna veda ni več posvečena le literaturi v ožjem smislu, ampak širi svoj interes k bolj racionalnemu načinu mišljenja, eseju, ki pa je s prepoznavnim individualnim slogom pisca dovolj »začinjen«, da lahko z umerjenim ali odsekanim, neharmoničnim načinom vodi bralca. Hkrati mora biti ta pogled tudi zgodovinski, kajti slovenska esejistika je le poglavje širše slovenske kulturne, politične, intelektualne zgodovine. Po drugi vojni se je tudi esejistika ujela v protislovje socialistične dobe na Slovenskem, zakaj obdobje odjuge bi moralo po logiki povzročiti »pluralizem idej«, a se je zgodilo nasprotno: ukinili so največ revij, preganjali ljudi in vrednostno ločevali med tehniško in humanistično inteligenco. Seveda ima ta zgodovina tudi drugačen obraz, a v sferi intelektualne misli je zavezana »temu, kar je«. Štuhec je prvi sistematično zbral in prebral gradivo, o njem spisal informativno in dovolj zanimivo razpravo; zaradi narodove higiene, je zapisal čisto na koncu. Umberto Eco je temu rekel »imunološki razlogi«.