Po uvodnem nastopu Borisa Paternuja, ki je z naslovom Odprtost literarnega besedila in njene meje obsegel literarnoteoretske modele zadnjih desetletij, ki so se vsaj malo dotaknile slovenske literarne znanosti ali pa so se je dotaknile bistveno premalo (dekonstrukcionizem) - s predavanjem je Paternu pač podal reprezentativni vzorec domačega literarnovednega početja -, je nastopil Miran Hladnik, redni profesor na ljubljanski slavistiki, ki zdaj na tem akademskem mestu predstavlja nadaljevanje domače literarne zgodovine. Hladnik je pod naslovom Literarna veda med kulturo, znanostjo in šolsko prakso evidentiral »strateške« pozicije slovenistične literarne vede, mimogrede pokazal na bolj ali manj stične (in konfliktne) točke s komparativistiko in ugotovil, da so »razpotja« povezana tudi z epohalnim dejstvom, da humanistične ideje pač nimajo renomiranega kupca. Analiziral je tudi opustošeno kadrovsko situacijo na oddelku, pri tem anekdotično in nekoliko dvoumno uporabil izjavo s tiskovne konference ob nedavnem izidu Pogačnikove literarne zgodovine (o dogodku smo na tej strani poročali in na to poročilo se je referent tudi skliceval), namreč, da »svinje žro svoje mladiče«; izjava se je nanašala na kadrovsko kontinuiteto v domači literarni zgodovini. Ni rečeno, da se je akademik Paternu ostro odzval prav zaradi te ponesrečene prispodobe, a dejstvo je, da je Hladniku v repliki očital »orodjarski koncept« literarnega zgodovinarstva, s čimer je meril na njegov pozitivizem. Hladnikov epohalni »defetizem«, kar zadeva premaknjeno, literaturi nenaklonjeno humanistično paradigmo, pa je zavrnil z besedami, da je služenje vrednostnemu sistemu, kakršen je literatura, pač od nekdaj (Slep je, kdor se s petjem ukvarja!) početje, ki ne računa na bančni račun.