Po atenski olimpijski premieri je Coubertin prevzel predsednikovanje mladega olimpijskega gibanja in je leta 1897 organiziral olimpijski kongres v francoskem Le Havru, prvega v nizu olimpijskih kongresov po ustanovitvenem v Parizu leta 1894. Dobro se je namreč zavedal, da so štiri leta do naslednjih iger v Parizu dolga doba, olimpijstvo pa ni bilo športna panoga, v kateri bi tekmovali vsak dan, zato je bil v tem trenutku kongres, kjer je bila glavna tema moralni vpliv športa na mladino, dobrodošel. Telesna vzgoja, šport in olimpizem so bili vse bolj vzajemno povezani: olimpizem je bil internacionalizacija športa, ki je promoviral šport in ga družbeno uveljavljal ter s tem tudi telesno vzgojo, širitev in družbena uveljavitev športa pa je širila olimpizem kot telesnovzgojno in humanistično idejo. Rojeno je bilo novo gibanje, ki je temeljilo na športu kot vzgojnem sredstvu in kovnici značaja. Ideja olimpizma, ki je bila spoj poštene (fair-play) tekme, amaterskega športnega udejstvovanja in moralnih vrednot izhajajočih iz lika amaterskega »viteškega« športnika ter idealov demokratične družbe, se je tako začela širiti in se manifestirala z olimpijskimi tekmovanji.