drame (2. odlomek) zelo jasno pove Garcin: »Pekel so ljudje okoli tebe.« Vse tri dramske osebe so povzročale trpljenje ljudem pred smrtjo, druga drugi pa ga povzročajo po njej. Ko na začetku svojega posmrtnega bivanja še pričakujejo rablja (nekoga, ki jih bo kaznoval za zla dejanja), pravi Ines: »Vsak izmed nas je rabelj za ostala dva.« (1. odlomek) V petem prizoru (2. odlomek) se to najočitneje pokaže: Garcin si želi zaupanja, ne le erotične ljubezni, a Ines mu dokaže, da Estelle tega ni zmožna. Strahopetec hoče slišati, da ni strahopeten, ženski pa mu tega zadoščenja ne dasta, ker so pač v peklu, kjer morajo vsi večno trpeti: Ines v neuslišanem lezbičnem hrepenenju, Estelle v nepotešeni sli po moškem in Garcin v ponavljajoči se strahopetnosti. Pekel je torej tudi v človeku samem: to je občutek večne, neizbrisljive krivde zaradi storjenih dejanj, za katera se je človek svobodno odločil. Sartre je ateistični eksistencialist: meni, da človeka ni ustvaril Bog; Bog mu po njegovem tudi ne odpušča grehov (krivde). Ko se na koncu drame vrata odpro, nihče ne odide, kajti peklu v sebi ni mogoče ubežati: človek bi se lahko rešil drugih, ne pa lastne odgovornosti, krivde in kazni. Ideja o zli naravi ljudi, ki jo izreka Garcin s povedjo »Pekel so ljudje okoli tebe«, je po mnenju nekaterih razlagalcev dokaz Sartrovega odklonilnega ali celo sovražnega odnosa do človeštva. Drugi pravijo, da je tako razumevanje posledica branja, ki ne upošteva konteksta ključne povedi. Garcin namreč doživlja ljudi kot pekel v posebnih okoliščinah: razkrit je kot ženskar, sadist in strahopetec; ljudje okoli njega bodo to večno vedeli, nima pa možnosti, da bi popravil storjena dejanja. Ljudje, ki bodo večno vedeli za njegovo zlo, v bistvu predstavljajo nadzor nad nepopravljivimi dejanji oziroma njegovo večno slabo vest. Ideja moralne odgovornosti je v Zaprtih vratih izpričana s tem, da je Sartre vse tri osebe, ki so se v življenju zavestno odločile za zlo in ga udejanjile, obsodil na večno trpljenje. Zavedajo se, da morajo plačati vse, kar so storile slabega drugim ljudem (Ines v prvem odlomku), s tem pa izražajo Sartrovo eksistencialistično misel, ki jo je avtor pozneje (leta 1946) v filozofskem spisu Eksistencializem je zvrst humanizma oblikoval takole: »Človek je v celoti odgovoren za svoje bivanje, odgovoren ne le zgolj zase, ampak za vse človeštvo … Zmeraj se je treba vprašati, kaj bi bilo, če bi vsi tako delali.« Zanimivo je, da se je Sartre, ateistični eksistencialist, s to mislijo približal krščanski zapovedi, ki pravi, naj človek sočloveku ne stori tistega, česar ne želi samemu sebi. Prav humanistična ideja moralne odgovornosti zase in za vse človeštvo dokazuje, da Sartrov odnos do človeške družbe ni odklonilen ali celo sovražen. Dramo o večnem trpljenju »mrtvih duš« lahko razumemo tudi kot svarilo pred vsem, kar so nesrečneži počeli na svetu. Človek, ki hoče biti srečen, se mora odpovedati zlu, svojo pozitivnost pa dokazovati z dejanji.