Zgodba o restavriranju Napoleona je vsaj tako znamenita kot zgodba o samem filmu, saj ga Kevin Brownlow, največja avtoriteta na področju nemega filma in Bonapartejev obsedenec številka dve, sestavlja več kot štiri desetletja; v tem času je iz ostankov, ki so ležali v arhivih po vsem svetu, sestavljal in sestavljal, primerjal različne zorne kote in toniranja istega kadra, predvsem pa skušal ohranjati Ganceovo izvirno humanistično idejo. Režiser ga je lahko bodril do leta 1981, ko je umrl, dve leti po prvi »restavrirani« projekciji na festivalu v Telluridu v Koloradu. Odtlej se je Napoleon »redil«; danes ga je za monumentalnih 330 minut in vsebuje vse ključne prizore, vključno s slovitim zaključnim triptihom, ko se iz treh projektorjev na posebej prirejeno platno - nekakšen hiper cinemascope - simultano predvajajo tri filmske slike! Impozantno, zlasti ko pomislimo, da bo svojo novo partituro - najdaljšo, kar jih je bilo kdaj napisanih za film - orkestru Camerata Labacensis iz Ljubljane dirigiral stari znanec Carl Davis. In če pomislite, da si ta dogodek ogledate tudi sami, saj Slovenska kinoteka organizira prevoz, je odločitev na dlani. Z Napoleonom Abela Gancea je namreč tako kot s popolnim sončnim mrkom: pojavi se vsakih nekaj let le na točno določenih mestih, tam, kjer je takšnega giganta sploh mogoče uprizoriti. Gledališki termin bo kar pravšnji, saj ne gre zgolj za filmsko projekcijo, marveč za spektakel spektaklov - iz časov, ko so si filmi tovrstno oznako še zaslužili.