Prek teh zunanjih stvari se odpira še drugačen, morda bolj bistven pogled na stanje slovenskih univerz na začetku tretjega tisočletja. V teh sporih ne gre samo za nasprotje med starimi in novimi, državnimi in zasebnimi univerzami. Spremembe, ki se napovedujejo, so del širšega procesa. Iz modela tradicionalnih, velikih in množičnih univerz, ki so nabor vseh mogočih fakultet, strok in ved vse tja do umetniških akademij, prehaja naš univerzitetni prostor k modelu manjših, specializiranih, zato pa bolj enotnih in smiselno organiziranih. Univerza, ki naj obseže vse vede, od klasične filologije do veterine, postaja vse bolj nemogoča. Ideja ene same idealne »universitas« je mrtva, odkar se je v 20. stoletju razsul ideal humanistično vsestranske in hkrati enotne izobrazbe iz časov Wilhelma von Humboldta in temu idealu ustrezne univerze. To je bila univerza, ki je imela za izhodišče humanistično gimnazijo, za socialno podlago pa sloj izobraženskega meščanstva (Bildungsbürgetum). Prva in druga svetovna vojna sta te podlage oslabili, humanistične gimnazije v pravem pomenu ni več, nekdanjo splošno izobrazbo je spodkopal razmah modernega naravoslovja in tehnologije. Ta dva sta se s svojo metodologijo, merili in dosežki dokončno ločila od humanistike in družboslovja, s svojo veljavo v življenjskem svetu sta ne samo oslabila tradicionalni vpliv humanističnih in družboslovnih študijev, ampak jim poskušata vsiliti še lastne metode in merila. Stari tip univerze hoče pod svojo streho še zmeraj združevati naravoslovje, humanistiko in družbene vede. Posledica je ta, da se humanističnim in družboslovnim študijem vsiljujejo načini, metode in merila, ki njihovemu univerzitetnemu delovanju ne ustrezajo. S tem se potrjuje dotrajanost velikih univerz z množičnim študentskim prilivom, osipom in brezplačnim podaljševanjem študija. Zdravilo za takšno stanje bo pač delitev megauniverz na manjše, specialne in bolj enotne univerzitetne skupnosti, od naravoslovnih in tehniških do humanistično-družboslovnih. Tej delitvi marsikatera fakulteta, oddelek ali stroka »starih« univerz seveda ni naklonjena, saj se čutijo varno spravljeni v monopolnem položaju univerzitetnega establišmenta. Vse to je razumljivo, ampak spremembe bodo vendarle nujne. Za zdaj pa je samo želeti, da bi nove univerze – državne ali zasebne – gradile svoj pomen na podlagi enotne, znanstveno opravičljive in učinkovite univerzitetne organiziranosti, odprte za sodelovanje s podobnimi ustanovami, pa tudi za tekmovanje z njihovimi. Vojna univerz naj napravi prostor za meduniverzitetni dialog.