Pripadniki naše generacije, tisti nedvomno blagoslovljeni, saj so bili rojeni čisto ob koncu šestdesetih let, so tako na tej kot na drugi strani železne zavese malo vedeli drug o drugem. Mladi ljudje na Vzhodu so bili v iskanju idealov zazrti na drugo stran Atlantika, ne pa v bližnjo soseščino, opominja slovenski pesnik in kritik Titovega režima Drago Jančar v nekem intervjuju. Podobno je veljalo za tiste iz zahodnega sveta pred annus mirabilis 1989, ki so bili v drugem in tretjem desetletju življenja. Na humanistični gimnaziji na Dunaju so se učili o španskih pomorskih bitkah, ne pa o madžarski vstaji leta 1956. Portugalsko ali italijansko se je lahko vsakdo učil na vsaki osnovni šoli. Toda ko je avstrijsko zunanje ministrstvo v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja uvedlo tečaje jezikov iz sosednjih držav, se je za te jezike zanimala le majhna truma mladih diplomatov.