Janko Mikula se je rodil 29. oktobra 1904 na Hribru v Zgornjem Dobju nad Baškim jezerom. V Ločah je od leta 1911 do 1918 obiskoval ljudsko šolo. Nato so ga starši poslali na humanistično gimnazijo v Celovec, kjer je 5. julija 1926 z odliko opravil maturo. Po maturi se je odločil za študij bogoslovja, odšel v Rim in se vpisal na papeško Gregorijansko univerzo. Tam je leta 1929 dosegel doktorat iz sholastične filozofije, nato pa se je - tudi iz zdravstvenih razlogov - vrnil na Koroško in bogoslovje končal leta 1933 v celovškem semenišču. Ob študiju je opravljal nalogo generalnega prefekta. Že tedaj se je pokazala njegova izrazita voditeljska narava, kar se je manifestiralo predvsem v dejstvu, da je močno sooblikoval slovenske bogoslovce. V duhovnika je bil posvečen v Celovcu 29. junija 1932, primicijo pa je obhajal 4. julija v Ločah. Novomašni pridigar mu je bil škof Gregorij Rožman, ki mu je ob tej priložnosti podaril dragocen novomašni križ, ki ga je izdelal umetnik Tone Kralj.