Nekje konec sedemdesetih sem v neki milanski izložbi z moško konfekcijo opazila temnomoder balonar. Ležerno je bil pritrjen na stekleno površino, na njem ni bilo nalepke s ceno, kar sem takoj opazila, obsedena od računanja, koliko česa si moja tamkajšnja familija lahko kupi za eno mesečno plačo. Pod njim je bilo napisanih nekaj, meni, ki sem se šele začela učiti italijanščino, nerazumljivih besed. Moja italijanska sestrična, ki je edine od vseh hčera mojih tet in stricev (hčera maminega brata še zdaj ne poznam) nisem klicala po imenu, ker se je tudi po vsem drugem razlikovala od nas z druge strani meje, se je začudila, ker sem se ustavila ravno pred to, po njihovih modnih merilih sicer dokaj neugledno štacuno, in to samo nekaj sekund potem, ko me je obvestila, da se trgovine z ženskimi čevlji zapirajo čez petnajst minut, medve pa še nisva prišli do tiste, zame najpomembnejše, v kateri se da najti modele, narejene po kopitih, ki delajo stopalo mnogo bolj ženstveno, kot dejansko je. Pomilovalno me je pogledala pod noge in mi z izrazom svojega obraza sugerirala, da me priganja zaradi mene, ne zaradi nje, ki si, roko na srce, čevlje lahko najde tudi v najnavadnejši trgovini z otroško obutvijo. Ko pa sem jo, ne da bi se premaknila z mesta, vprašala, ali mi zna povedati, od katerega leta starosti se spominja oblek, ki jih je sama nosila, ali tistih, ki jih je videla na kom drugem, me je čudno pogledala in v prvem hipu gotovo pomislila, da sem kdo ve katerič že uporabila napačno besedo (sporazumevanje v jeziku njene domovine je bil pogoj, ki mi ga je za moje dobro postavljala pred vsakim odhodom v mesto). Takoj ko sem isto vprašanje ponovila v jeziku, s katerim je morala ona govoriti s svojo mamo, sestro mojega očeta, je italijansko sestrično, sicer profesorico sociologije na vseučilišču v Trentu, zaskrbelo zaradi vrednostnega sistema, zgrajenega pri brucki humanistične fakultete v sosednji komunistični deželi. Najbrž je od mene, ki sem hodila v prvi letnik književnosti, pričakovala, da se bom ustavila vsaj pred največjo knjigarno, da jo bom eventuelno vprašala, katero knjiga je bila prva, ki jo je prebrala, ali pa vsaj, ko me že ne more pregovoriti, da bi se premaknila od te grde izložbe s še gršim površnikom proti dežju in vetru, kako je bilo ime junaku klasičnega italijanskega romana, ki se je čisto na koncu svoje ljubezenske zgodbe odločil obleči temnomoder balonar, oblačilni artikel, ki je, gledano z njenega sociološkega vidika, dostopen vsem slojem prebivalstva, neodvisno od tega, v kakšni družbeni ureditvi ta hip živi in deluje. No, jaz sem, ko sem zagledala balonar, italijanski sestrični postavila samo eno od onih svojih običajnih vprašanj, vendar s to razliko, da sem ga tokrat, česar nisem storila še nikdar do zdaj, postavila nekomu drugemu in ne sami sebi. Prepričana sem bila, da bo oseba, ki je bila celi družinski veji moje generacije dajana kot zgled skromnosti, moralnosti, lepote, odgovornosti in pameti, takoj pripravljena izgovoriti ne samo samostalnik izmed množice tistih, ki izvirajo s področja oblačenja, ampak da bo pokazala tudi malo več zanimanja za nekoga, ki sploh postavlja taka vprašanja. Ker so punce mojih let ob vprašanjih z zaporedno številko ena, tako je bilo vsaj pri nas, zanimale druge, mnogo resnejše teme. Navadno smo se ob skupnih dekliških družabnostih, ki smo jih kot gimnazijke najpogosteje organizirale dan pred pisanjem matematične šolske naloge, pogovarjale, s kom se je katera prvič zaresno poljubila, kdo ji je prvikrat odpel modrc, s kom so šle prvič spat. Tiste, bolj iskrene ali pa samo bolj pogumne, so še globlje posegle v problematiko in so opisovale tudi, kako je bilo prvič, ena pa nam je celo, mislim, da je bilo to na pripravah za maturo, priznala, s katerim tipom je prvič prevarala svojega stalnega fanta, sicer prvega fanta v življenju. Meni so s takimi vprašanji prizanašale; ali sem se jim zdela dolgočasna zaradi svoje dolgoletne zveze z njim nezanimivim fantom ali pa so se bale, da se bom jaz, ki so me povabile samo zato, da bi me med izpovednimi premori lahko vprašale kaj o računanju ploščine krogov in kvadratov, razjezila in odšla, ne da bi odgovorila na matematične probleme. Mogoče pa so, ko so videle moje grimase med njihovimi nastopi, ugotovile, da bi bilo to vprašanje zame težje od vseh formul algebre in geometrije in da jim ne bi mogla povedati česa bolj zvenečega kot to, da bi se dalo vse moje tozadevne izkušnje mojih dotedanjih, res da že spodobnih let zbrati v nekaj filmskih poljubov, ki ne bi dobili ravno oskarja.