Niti najmanj pa ne razumem akrobacije glede moje formulacije: »Verjamem, da je bilo ...«, iz česar g. Vuga povzame, da je »... verovanje v znanosti irelevantno«. Naj g. Vugo najprej prijazno podučim, da je besedi ustrezen glagolnik »verjetje«, ne pa »verovanje«, sicer bi v svojem tekstu napisal »Verujem, da je bilo ...«. Če pa naj se odzovem na smisel očitka g. Vuge, češ da znanost izvaja eksaktne sklepe in da torej v znanstvenem razpravljanju ni prostora za nezanesljive trditve, potem naj navedem naslednje: to v prvi vrsti velja za naravoslovne znanosti, pri družboslovnih, še bolj pri humanističnih, pa raziskovalci mnoštvu dejstev prek tako ali drugače zabrisanih okoliščin pripisujemo določene interpretativne pomene (v arheologiji je na primer ogromen razkorak med osnovnimi viri, tj. skrajno fragmentarnimi terenskimi podatki, na eni in problemi kronološke, socialne, kultne itd. razlage na drugi strani). Prav zato se kakovost raziskovalnega dela pri humanističnih disciplinah presoja predvsem z vidika poznavanja in upoštevanja kar največ kritično ovrednotenih virov, ki najpogosteje narekuje le presojanje v smislu večje ali manjše verjetnosti ponujene razlage, nikakor pa ne večne resnice. Prav zato me skrbijo venetoslovenske resnice glede jezikovne identitete Paleovenetov kot govorcev slovanskega (slovenskega?) jezika. Pri svojih izvajanjih namreč (ob popolnem nepoznavanju lingvističnih metodoloških zakonitosti) ignorirajo ne le lingviste, temveč tudi ogromno večino arheoloških in zgodovinskih raziskav, ne nazadnje pa vso epigrafiko in s tem onomastiko rimskega obdobja v podobi več deset tisoč napisov le na področju nekdanjih Venetov.