predsednika Mohorjeve družbe. To delo je opravil Lojze Peterle, ki so ga izvolili za člana upravnega odbora, ni pa se dal Grmič odgnati iz uredništva revije Znamenje, ki jo je ustanovil z nekaj somišljeniki in izhaja še danes. Kasneje je Grmič pripovedoval, da ga je neimenovanje za škofa takrat prizadelo, vendar dodal, »da je bila to pravzaprav sreča. Če se to ne bi zgodilo, ne bi mogel narediti vsega tega«, saj ne bi zmogel napisati devetnajst knjig, ki zajemajo širok diapazon tem, filozofskih in humanističnih disciplin, njihov skupni imenovalec pa je poudarjanje strpnosti, etičnih in moralnih načel ter dialoga. Toda naslovni škof Grmič se je ves čas do svoje smrti kritično odzival na dogajanje v Cerkvi in družbi. Redno odzivanje na družbena, politična in kulturna dogajanja ga je pripeljalo tudi do novih teoloških spoznanj, ki jih uradna Cerkev ni odobravala. Privlačila ga je angažirana ali »kontekstna« teologija (na primer politična teologija, teologija osvoboditve, teologija upanja, teologija trpljenja, teologija dela, teologija zemeljskih resničnosti, feministična teologija in teologija dialoga). Izraziteje se je posvetil teologiji dialoga. Iz dialoške naravnanosti njegove teologije se je oblikovala teologija socializma, s katero je odgovarjal na dileme kristjana v socializmu. Od sredine osemdesetih let pa je namenjal precej pozornosti tudi problemom ekologije in ekološki etiki. Zgodovinar in Grmičev prijatelj, dr. Marjan Žnidarič, je zapisal, da ga je v zadnjih letih vse bolj vznemirjalo vprašanje tako imenovanega globalnega etosa. Čeprav je Grmičeva teologija pred-