Malo preden je sonce izginilo nad obzorjem, se je festival Ati-Athian pričel. Domačini so prepevali pesmi in v ritmih tolkal, ksilofonov ter bobnov ritmično korakali po glavni sprehajalni poti vzdolž otoka. Nekateri našemljeni, nekateri odeti v vsakdanja oblačila so plesali in mahali z napisi na zastavah: Živel sveti sin, Ati-Athian festival. Žejo jim je gasilo pivo san miguel, lakoto pa so premagovali s ponudbo, ki se je bohotila na stojnicah. Vonjave hrustljavo zapečenih in začinjenih piščančjih ter svinjskih nabodal so se mešale z vonji tople sladke hrane. Prvih štiriindvajset ur je bilo namenjenih predvsem rajanju lokalnih moških in mladih fantov, zadnji dan pa so priključile tudi domačinke in otroci. V vasi Balabag se je na prostranem asfaltnem igrišču zbralo veliko našemljenih skupin, ki so k sveti maši prinesle kipce malega Jezusa in jih med obredom postavile pred dvignjen oltar. Po molitvah in pobožnih pesmih so domačini pobrali kipce, se priključili skupinam in v dolgem sprevodu odkorakali na slavno belo plažo, kjer se je rajanje nadaljevalo.Vsako skupino je spremljalo nekaj glasnih inštrumentalistov, plesalcev in en član, ki je nosil kipec. Večina je bila našemljena, s potemnjeno kožo in preprostimi kostumi različnih barv ter materialov (slama, kokosi, listi palm, plastične vrečke ipd). Ker je bil pohod po plaži zadnje dejanje in zaključek rajanja, so se sprevodu lahko pridružili tudi obiskovalci in poskušali še bolj pristno doživeti ritem, ki je preplavljal ves otok. Z dvodnevnim praznovanjem so otočani sprostili svoja evforična čustva in se povezali v enotno skupnost, ne glede na razlike, ki jih določa vsakodnevno realno življenje. Dan potem pa je bilo spet moč slišati valovanje toplega morja in oglašanje tropskih živali.