Laser nosi gorje na več načinov. Ob zadetku žarka se energija svetlobnega valovanja prenese na snov, ki sestavlja cilj, jo na ta način segreva in sčasoma je sovrag hrustljavo zapečen. Tako kot vi, če se predolgo sončite, le da je ob tem dogajanje počasnejše, ker vam je sonce ne zna zagosti s fokusiranjem svetlobe; poskusite z lečo. Če je material že pod večjo obremenitvijo, denimo na letalu v letu, zgolj segrevanje povzroči lom in s tem razpad cilja. Ako pa vročina vžge še gorivo na plovilu, je njegova usoda zapečatena. Ob močnejšem curku oziroma nadaljevanju obsevanja postane še bolj veselo: kovine se začnejo hitro uplinjati, kar povzroči eksploziji podoben učinek. Zato delujejo laserji dostikrat v pulzih, torej sunkih, pri katerih lahko dosežejo večjo najvišjo energijo in s tem hujše poškodbe. Vendar pa oblak uplinjene kovine zapira pot laserskemu curku in tako zmanjšuje njegov učinek, kar se da odpraviti bodisi s pulzi, bodisi s premikanjem curka po površini cilja. Plastične snovi ob zadetku hitro razpadejo, močno občutljivi pa so tudi nekateri drugi, za letalstvo pomembni materiali, denimo pleksi steklo na kabinah (do stokrat večji učinek kot v kovinah). Uplinjena snov nemalokrat oddaja rentgensko sevanje, ki ima poguben učinek na elektronske komponente. Včasih je dovolj že, da laser le zadene raketo in ji s tem spremeni smer, pa smo rešeni nevarnosti. So pa laserji obenem sposobni uničevati optične senzorje, kar zlahka onesposobi recimo napadajoče letalo. In nenazadnje, glede na zgoraj napisano si lahko predstavljate, kakšen scvr iz človeških oči naredi že šibkejši laser. NE preizkušajte tega na psu, raje na mlajši sestri.