Enkrat nam je prekrižala račune trgatev, drugič martinovanje, tako da je Ilovarjev ata, vzdražen zaradi ogromnega barvnega prospekta Vinotoča Jelenič in na njem natisnjenega jedilnika, že komaj zadrževal sline, ki so mu kapljale po telefonski slušalki. To, česar nismo mogli dognati iz prospekta, je bilo, da se Jeleničevi v prvi vrsti posvečajo strežbi velikih požeruških skupin, šele nato nedeljskim kosilom in nazadnje oddelkom izbirčnežev, ki bi radi ugriznili v vsako pečenko. Smo namenjeni v gigantski prehranjevalni obrat za basanje avtobusov? Strašni sum nam je omilil že razgled z vinotoča, odkoder se ob lepem vremenu vidi do Triglava in s katerega so se v dolino spuščale vrste vinskih trt, razpršil pa Jeleničev tamladi, ki nam je zaželel dobrodošlico za iz stare preše narejenim točilnim pultom in voščilo podkrepil s kozarcem belega vina, jabolčnimi krhlji in s sezamom ter makom potresenimi kifeljci. Kmalu se je na mizi znašel tudi domač kruh, bel in ajdov z orehi, ter na roko rezan pršut in domača suha klobasa, omamno belo, v katerem je prevladoval laški rizling, pa je nasledil Jeleničev gosposki cviček, ki kar sam teče v grlo in od tam polzi proti glavi. Medtem ko so ob kozarcu cvička pri Jeleničevem šanku modrovali domačini, smo sami razglabljali o globokih življenjskih vprašanjih in brez uspeha opominjali miss splitske diaspore, naj se ne zasiti že s kifeljci, potlej pa nam je dvignila temperaturo goveja juha z rezanci in hrbtiščna, močna, iz svinjske hrbtenice skuhana juha, ki jo tu strežejo v času kolin in katere okus zaokroža v dobrodejno celoto zajemalka ajdovih žgancev. Po primernem presledku pa je Jelenič razkril karte oziroma svinjsko pečenko, hrustljavo zapečena rebrca, h katerim je vabil s cvičkovo omako preliti, bogato opetičeni in s pehtranom začinjeni prvak med kruhovimi cmoki, na krožniku pa se je smejala še zlatorumena koža gosi z mlinci in so se pojale rezine kuhane govedine s hrenovo omako. Vsi presunjeni od tolikšne dobrote smo se šli hladit v stopetdeset let staro klet, kjer smo se pod vodstvom našega upravičeno ponosnega gostitelja sprehodili po vsebini hrastovih, iz lesa bližnjega Krakovskega gozda narejenih sodov. Če smo bili doslej mnenja, da se velja na Dolenjskem krepčati predvsem s cvičkom in zanemariti dostikrat vsiljive sorte belega vina, nas je demantiral tja do pozne trgatve laškega rizlinga segajoči Jeleničev scenosled, med katerim smo si umirjali brbončice s sirom in zaseko. Zmagovalce kleti pa so nas ne dolgo zatem pričakale še koline, hrustljave pečenice in krvavice, ki smo jih grizljali edinole iz užitka nad njihovo skorjico in zdravo sredico, se oblizovali nad z ocvirki zabeljenim krompirjem v oblicah in prvič v večeru nagubali čelo nad kislim zeljem. Jabolčni zavitek, ki bi se ga odrekli le največji grešniki, nam je tako le potrdil zaznavo, da smo bili v gosteh na turistični kmetiji, ki premore izvrstno vino, svežo hrano, veščo roko v kuhinji, modro glavo za šankom ter dobrote, na kakršne težko naletiš drugod. Merilom bilo je zadoščeno.