Tako kot navadno je bil naš gostitelj gospod Raspopović, lastnik in kreativna duša ljubljanske restavracije As. Opozoril me je, naj bom zlasti pri jastogih in rarogih pozoren na razliko v odtenkih arome žlahtnega mesa. Stopnja plemenitega okusa je na primer pri tajskih jastogih precej drugačna, konkretneje nižja kot na primer pri vrhunskih rakih iz Nove Anglije, karibski rarogi (languste) pa so spet povsem svoja zgodba. In čeprav sem mnenja, da vse, kar zrase in kar dobimo iz Jadrana le ni nujno najboljše, to vsekakor za jadranske jastoge in raroge nikakor ne more držati preprosto so n a j b o l j š i, s tem se strinja tudi Pope. V restavraciji As ponujajo jastoge, pripravljene na več načinov, morda so še najbolj proslavljene njihove paštice z jastogom, pripravijo pa vam tudi gratiniranega, pa takega z gorčičnim prelivom ali z omako iz spasiranih pečenih rumenih paprik, oljčnega olja, peperončina, soli in belega popra ter žličke belega vina, potem zadevščino oplemenitijo še kancem tekoče sladke smetane, da je konsistentnost jedi spevnejša in bolj gladka. Na sopari malce pokuhajo in na koncu vse le še potresejo s svežo krešo. Vendar pa mojster Pope pravi, da imamo od velikega raka še največ, če ga pojemo skoraj golega, pomembno je zlasti, da je resnično svež. Brez omakic in prilog le s skopo odmerjenim kančkom najkakovostnejšega oljčnega olja, ki vse okuse poveže in prispeva končno spevnost, nekaj kapljic limone za svežino, malce peperončina za pikantno vzpodbudo in belega popra, ki kombinaciji prispeva potrebno telo, torej corpus. Pod jastoga, ki je bil kuhan v natanko 12 minutah, so njegovi fantje potresli le še malce hrustljavo ocvrte rukole, asketsko polivko pa pokapamo po jastogu šele, ko je ta že na krožniku pred nami. Skratka famozno, ni drugih besed.