Nekoč so cvrli v razpuščeni svinjski masti, nekateri še vedno prisegajo, da je na primer pomfrit, ocvrt v takšni maščobi, nekajkrat boljši, kakor če ga cvremo v standardnem jedilnem olju. Težava je le v tem, da vse skupaj ni najbolj zdravo in da vedno več ljudi poleg okusnih prepletov arom spoštuje in upošteva tudi ta parameter. Tako da pri nas zdaj cvremo v kikirikijevem olju, ki zdrži več segrevanja, zaradi česar se v njem med samo peko sprošča manj nezdravih kislin. Hišna posebnost pa se skriva v zmesi, v katero pomočimo ribice, preden jih hrustljavo ocvremo. Morda se bo zdelo nenavadno, a sam za ribje cvrtje sploh ne uporabljam moke. Tega se lotim kakor tokrat, ko so mi iz ribarnice dostavili srčkano majhne, a izjemno sveže, čeprav ne preveč ugledne škrpoče, pa malega, skoraj podmerskega kovača, nekaj malih paukov in nekaj lignjev pa lignjunov. Za povprečno količino toplega prigrizka za družbico štirih srednje ješčih bi moralo za cvrtje zadoščati recimo 35 do 45 dag manjših ribic na osebo. Potem potrebujemo le še dva beljaka, ki smo ju že s ščepcem soli nekako napol stepli v sneg. Zmešamo ju z enim nestepenim beljakom in v zadnjem hipu, preden ribe v komaj dveh do teh minutkah ocvremo v dobro ogretem kikirikijevem olju, v beljačno zmes vtepemo še za tri jedilne žlice grobo stolčenega ledu. To je prava finta za vrhunsko cvrtje! Je pa treba biti spreten in ročen, tu ni kaj motoviliti. Ribice kar cele na hitro potegnemo skozi zmes in jih položimo v vrelo olje. Prav nič hudega ni, če tu in tam zmes odteče z rib. Hudima hitro jih je treba tudi obrniti, saj je čisto dovolj, če površina le bledo rahlo zarumeni. Na tak način nikoli ne cvremo do temnejših odtenkov. Poleg lahko v istem olju na zadnje ocvremo še nekaj tanjših rezancev koreničaste zelenjave in nato vse skupaj ponudimo na listih preproste zelene solate."