Osrednji družabni otoški prostor je po španskem kolonialnem arhitekturnem vzorcu urejen glavni trg. Nanj je od pristana nanizanih 500 strmih nepravilnih kamnitih stopnic, za katere gibki in sramežljivi nosači iskrivo ponujajo ne previsoko plačljivo pomoč. Tovarniškim jedilnicam podobne restavracije okoli trga si po ključu enakopravnosti delijo vaške skupnosti, ki kuhajo po vnaprej določenem razporedu. Osrednja zgradba je kljub temu, da je manjša od obnovljene »občine« (tudi galerije), nedokončana grobo ometana betonska zgradba – kvačkalnica in pletilnica, v kateri imajo glavno besedo moški. Ja, njihove presenetljivo nežne in nič hrapave roke so še posebno v počasnem zimskem času namenjene tistemu, kar naj bi pristajalo vitkim ženskim prstom. Slonijo na zidu, v katerega se močno opira ostro višinsko sonce, njihovi členki pa neodvisno od begajočega pogleda in klepetanja rišejo vzorce, menjajo tanko nit, hkrati pa pogledujejo proti izginjajočemu horizontu »gorskega morja« ... Če niso v kvačkalnici, kjer se vneto prepirajo o novih modelih pletenin, se zamišljeni sprehajajo po številnih samotnih poteh in zankajo. Pletejo v dobro vse skupnosti, za kar dobijo fiksno ceno, dobiček pa gre za utrjevanje njihove odločitve o nespremenljivosti stanja duha. To počnejo mladi fantje in zreli pa tudi stari moški, vsi z obrazi, s katerih sijeta zavedanje o minljivosti in askeza. Tisti, ki nosijo pokrivala rdeče in bele pletene kombinacije, in teh je na otoku največ, so še neporočeni, prevladujoča rdeča potrjuje zakonsko zvezo, pisana kombinacija pa, da je moški dosegel status vaškega modreca oziroma veljaka.