Tako kot v soboto je bil tudi na dan Berlinguerjevega pogreba vroč poznopomladanski dan in razžarjena svetloba, ki za sabo ni puščala nikakršnih senc: na zaskrbljenih in zaprepadenih obrazih so se videle še tako majhne gube utrujenosti, na hrapavih rokah pa vsako leto težkega dela na zemlji in za tovarniškimi stroji. Tako kot je bilo pred štirinajstimi leti, ko je umrl zaščitnik delovnega ljudstva pred kremplji korumpiranega političnega razreda, je bilo tudi minulo soboto: po štirinajstih letih so se na rimskih ulicah ponovno pojavili že pozabljeni obrazi in enako brezupje. Čeprav je med tem časom padel berlinski zid, se sesul strankarski sistem, nasledniki Berlinguerja pa so prevzeli oblast, na večini obrazov med mimohodom obubožanega juga v soboto ni bilo videti ne veselja ne jeze, temveč zgolj apatijo in brezup. Na koncu manifestacije je vodstvo sindikatov z napovedjo vroče jeseni vladi sicer postavilo ultimat, ki pa je - znotraj istega plemena - dobil le prizvok pobožne želje.