"Ko sta vstopila v prostor, je bil to resnično čudežen dogodek. Vstal sem, in ko me je Zeni zagledala, je tako rekoč vrgla njuno drobceno hčer svojemu možu v naročje in stekla čez sobo, da bi me objela. Svoje zdaj že odrasle hčere nisem objel, že vse odkar je bila stara toliko, kot je zdaj njena hči. Ob izkušnji se mi je zvrtelo v glavi, kakor bi se bil čas prevrtel naprej v kakšnem znanstvenofantastičnem romanu – nenadoma sem objemal svojega povsem odraslega otroka. Nato sem objel svojega novega sina in podal mi je mojo drobceno vnukinjo, ki je nisem izpustil ves čas obiska. S svojimi hrapavimi rokami, rokami, ki so že predolgo držale le krampe in lopate, objemati novorojenega otroka, tako ranljivega in nežnega, je zame pomenilo globoko radost. Mislim, da še noben človek ni bil tako vesel, ko je objemal otroka, kakor sem bil jaz tistega dne."