Spet ste pod soncem, umazani, potni in sajasto prašni. Po rudarsko se oprhate, sicer v inženirskih kabinah, kajti prhe pravih rudarjev so skupne, in spet si nadenete vsakodnevno obleko. Zapuščate premogovniške Trbovlje s spominom na spremeljevalčeva opravičila, češ da rudarji vsakega tikajo in imajo umazane roke. Ne razumete. Spomnite se tudi stereotipne kletvice iz revirja »oče knap, mat pa k.«, ki jih ljudje radi prodajamo okoli, še rajši, če je zraven kakšen Zasavec z veliko hrapavo roko in, kot bi kdo pomislil, nekoliko neokusnim smislom za humor, ki ga velikokrat ne morejo obvladovati na kupu zbrani moški, in za katerega bi spet kdo mislil, da je še hujši, če so moški pod zemljo. Pa spet ne razumete, saj ne doživite nič takega. Za vami, ki odhajate, ostaja samo pogled na umazane Trbovlje s posebnim, za nepripravljenega tujca nerazumljivim čarom, ki pa se otožno in počasi, toda zares, že poslavlja. In »Adijo, knapi«, se poslovijo tudi Orleki.