»Glasbo ameriških črnih sužnjev je preselil v okolje rovtarskih garačev pod Blegoš. V hrapavih rokah ustna harmonika. Hipnotične, včasih begajoče oči nad bikovskim vratom. In bikovski glas, aprila 1999, ob dveh ponoči,« je v spremni besedi zapisal njegov prvi sosed, velik prijatelj in tudi avtor večine besedil, Janez Ramoveš, ki je skupaj z ženo Uršulo, Branetovim bratom, akademskim kiparjem Metodom Frlicem in Petrom Kisinom iz založbe Sanje izbral in uredil posnetke za ploščo. Na njej je devet skladb, prve trije posnetki nekoliko boljši kot pa naslednjih pet, ki so bili vzeti iz video posnetka, ki ga je marca 1996 na literarno glasbeni prireditvi v Suši naredil snemalec Marjan Cerar. »Na srečo sem takrat posnel še vse pesmi v celoti in ne samo delčke, kot se recimo racionalno obnašam danes,« razlaga slednji. Besedila k skladbam je v večini napisal Ramoveš, dve pa Brane sam. Poje o kmečkem življenju pod Blegošem, o sebi, o ljubezni… Čeprav je zadnjo skladbo (naslov Piism, ke ja j piv adn, kej pol hmal umaru ji je naknadno dal avtor Ramoveš) igral zelo velikokrat, pa ta ni ohranjena na kolikor toliko kvalitetnem zvočnem nosilcu. Zato so jo na plošči, v spomin na prijatelja, zapeli priložnostno imenovani Fantje z Jazbecove grape (ob Uršuli Ramoveš še Joži Šalej, Aleš Hadalin, in Metod Banko).