Drugi del enačbe (4) je difuzni člen. Difuzni odboj ali razpršeni odboj je učinek, ki ga opazimo na hrapavih površinah. Na teh se svetloba odbije v vse smeri približno enako. Moč osvetlitve vzorčne točke je odvisna od kosinusa kota med normalo površine n v tej točki in vektorjem l v smeri od točke proti svetlobnemu viru (slika 2). Če se ta dva vektorja prekrivata, kar pomeni, da je smer vpadanja svetlobe na ploskev pravokotna, je osvetlitev maksimalna. Moč osvetlitve upada, ko kot med vektorjema narašča, in doseže ničlo pri pravem kotu. To dejstvo je znano kot Lambertov zakon, zato za samostojni difuzni člen včasih srečamo tudi pojem Lambertov osvetlitveni model. Če sta vektor normale na površino in vektor v smeri vira svetlobe normalizirana, je kosinus kota podan kar s skalarnim zmnožkom med njima. Kadar je svetlobni vir za senčenim predmetom, je skalarni zmnožek negativen. Zato rezultat vedno obrežemo na interval [0,1].